Predstavljam si, da se za psihoterapijo odločaš zato, ker ti neugodne situacije, v katerih si se znašla, ne pustijo, da bi v miru zadihala in zaživela brez slabih občutkov o sebi, drugih in svetu. Morda te na psihoterapijo vleče hrepenenje po nečem večjem. V sebi čutiš, da je življenje veliko širše in bogatejše od tega, kar trenutno živiš, pa v sebi nisi čisto prepričana, da ti je to namenjeno ali pa pot do tja še vedno neuspešno iščeš.

Vsak ima svoj razlog, zakaj ga psihoterapija in delo na sebi zanima. Menim, da je vsem, ki se odločajo za osebno rast skupno to, da izkazujejo zelo veliko odgovornost do sebe in svojega življenja. Za psihoterapijo se po mojih izkušnjah pogosteje odločajo posamezniki, ki so (čustveno) inteligentni, senzibilni in odločni ljudje, ki so pripravljeni aktivno oblikovati svojo usodo in osebno srečo. Delo na sebi na dolgi rok izboljšuje kakovost življenja, obenem pa učinki segajo izven nas: ko postanemo bolj zdrava verzija sebe brez čustvene krame iz preteklosti, postanemo tudi boljša podpora za druge. Naša iskrenost, čvrstost, pogum in obujena otroška igrivost bodo v spodbudo in navdih tudi ljudem okoli nas – prijateljem, družinskim članom, partnerjem in vsem ostalim. Ko spreminjamo sebe, se spreminja tudi svet okoli nas.