Sara večkrat sliši zbadljivke s strani svoje sodelavke. Čeprav jo to prizadene, se temu vsakič posmeje. Včasih se tudi pošali na svoj račun, čeprav jo to boli.
Kris se srečuje s prijateljico, s katero sta si zelo blizu. Da bi ji ugajal, se trudi posnemati njen življenjski stil in se pogosto strinja z njenim razmišljanjem, čeprav večkrat razmišlja drugače.
Melita živi v zelo tradicionalni družini. Njena mama si želi, da bi se Melita končno že poročila. Meliti ni do poroke, saj ji to nič ne pomeni. Sčasoma popusti in poroko organizira, zato da bi ugodila mami.
Patrik je po naravi introvertiran. Ni rad v središču pozornosti in ne mara velikih zabav. Na srečanju z bivšimi sošolci se zave, da se izredno trudi, da bi se vklopil. Prizadeva si biti zabaven, glasen in čim bolj v središču pozornosti. Strah ga je, da bi ga sicer imeli za dolgočasnega. Po koncu srečanja se počuti izčrpan.
Ana razlaga svoji sodelavki Niki, da ji gre njihova nadrejena izredno na živce. Z njo se osebnostno nikakor ne ujame in najraje bi zaradi tega menjala službo. Vsakič pa, ko nadrejeno sreča na hodniku, jo navdušeno pozdravlja ter energično razlaga dogodke iz svojega osebnega življenja. Ob tem se glasno smeje in telesno nagiba proti nadrejeni. Če bi ju opazovali od daleč, bi mislili, da imata iskren in naklonjen odnos. Ana je v svojem vedenju neavtentična, a je pri tem zelo prepričljiva. Le tisti, ki vedo, kako v resnici doživlja svojo nadrejeno, vedo, da njeno vedenje ni avtentično oziroma je neiskreno.
Vedenja, ki so opisana v zgornjih stavkih, kažejo na NEAVTENTIČNOST.
Kakšni smo, kadar se vedemo neavtentično?
- Prevzemamo mnenje drugih, čeprav se s tem ne strinjamo in mislimo drugače/ Strinjamo se, četudi globoko v sebi menimo drugače
- Izražamo čustva, za katera mislimo, da bi jih »morali čutiti« in so zaželena s strani okolice, čeprav jih v resnici ne čutimo in niso iskrena
- Vedemo se na način, ki ni zares odraz našega dejanskega značaja, želja in potreb, življenjskega stila, in našega značilnega humorja, ter se trudimo posnemati nekoga drugega
- Posnemamo vrednote in navade drugih, da bi pripadali določeni skupini ali se zlili z »večino« v našem okolju, ne da bi se z njimi zares strinjali ter razmislili, če nam to sploh ustreza
- Prevzemamo vrednote in načela, ki se jih tradicionalno »povezuje« z določenimi družbenimi
vlogami in skupinami, ne da bi kritično razmislili, ali se to sklada z našimi osebnimi vrednotami, potrebami in cilji
Neavtentični smo torej takrat, kadar v želji da bi ustregli in ugajali drugim, prevzemamo vedenja, čustvovanje in prepričanja drugih ljudi, v resnici pa v tem nismo iskreni in to ni zares »naše«.
Kadar smo neavtentični navzven kažemo zgolj tiste dele sebe, za katere smo »prekalkulirali«, da bodo požele priznanje in odobravanje s strani drugih.
O neavtentičnosti pišejo tudi avtorji McKay M., Davis M. in Fanning P., ki v svoji knjigi Messages: The Communication Skills Book govorijo o tem, da ljudje v pogovoru z drugimi večkrat nismo zares iskreni in zvesti samemu sebi. V svoji knjigi predstavljajo »teorijo 8 skritih agend«. Agende so v bistvu cilj narediti določen vtis na druge, ne pa se pokazati takšnega, kot smo. Najpogostejše agende, ki jih imamo ljudje, so dajati vtis, da smo kot oseba inteligentni, izobraženi, delavni, organizirani, da »vse vemo« in da smo »dober« človek. Cilj teh agend je, da sogovorniku prikažemo le tiste dele sebe, ki bodo poželi navdušenje in nas postavili v položaj prednosti. Včasih je cilj agend tudi sporočiti svoji okolici, da smo boljši od drugih.
Kaj pa je na drugi strani AVTENTIČNOST? Kdaj smo AVTENTIČNI?
Avtentični smo takrat, kadar se vedemo skladno s tem, kar dejansko mislimo in čutimo ter skladno z našimi vrednotami in prepričanji ter značajem (Kernis & Goldman, 2006; Lopez & Rice, 2006).
Avtentični smo tudi takrat, kadar:
Se ne osebnostno »spreminjamo« za različne ljudi z namenom, da bi ugajali, temveč si upamo izraziti to, kar nas dela »nas«: dovolimo si, da se vidijo naše dekanske vrednote, naše osebnostne poteze, naš značaj, zanimanja, …)
Ne igramo (hlinimo) čustev, če jih ne čutimo
Ne govorimo stvari, ki jih v resnici ne mislimo ali s katerimi se ne strinjamo.
Ne izkrivljamo svojih temeljnih osebnostnih značilnosti, zato da bi nekomu ugajali ali s tem nekaj dosegli (se ne trudimo izpasti bolj zabavni, bolj učeni, bolj pogumni, bolj karizmatični, ipd., kot dejansko smo v tistem trenutku)
Brene Brown, avtorica mnogih svetovnih uspešnic za osebno rast, pravi, da je pomembna komponenta avtentičnosti to, da si dovolimo biti RANLJIVI. To pomeni, da ko smo avtentični, ne selektivno izpostavljamo zgolj prijetnih in »popolnih« delov sebe, temveč se sprejemamo in si dovolimo izraziti tudi svoje manj popolne vidike & šibke točke, ki nas delajo človeka. To pomeni, da se »pokažemo«/ izrazimo tudi takrat, kadar:
nečesa ne vemo;
nečesa nismo zmožni,
nečesa nismo dosegli
Se počutimo nesproščeno ali v zadregi
Se ne počutimo srečne, sprejete, zadovoljne,…
Se ne počutimo družabne in zabavne
…
Avtentičnost pa ne pomeni, da bomo izrekli vse, kar mislimo in čutimo. Če je nekdo besedno zelo direkten in se ne vpraša, kako njegove besede vplivajo na druge, je besedno grob, ne pa avtentičen. Tudi ko smo avtentični in zvesti svojemu značaju, lahko stvari povemo na način, ki je do drugih spoštljiv.
Avtentičnost tudi ne pomeni, da bomo vsevprek izražali svoje mnenje ter razlagali, kaj čutimo, mislimo in kdo smo. Pomeni le to, da ne igramo tistega, kar v resnici ne mislimo ali čutimo. Mnogi ljudje, ki so bolj zadrzane narave, se ne marajo odprto izrazati, kar ne pomeni, da so neavtentični.
Kdaj je NEAVTENTIČNOST lahko težava?
Vsi smo včasih neavtentični. V določenih situacijah nam to lahko pomaga preživeti in ostati povezan z drugimi.
Predstavljajte si, da ste na poroki svoje najboljše prijateljice. Ko končno zagledate njeno poročno obleko, vam le-ta ni všeč in menite, da prijateljici niti slučajno ne pristaja. Kljub temu ji izrekate pohvale in navdušenost nad njenim izgledom, saj veste, da je to njen poročni dan, na katerega ji želite le najboljše.
Težava se lahko pojavi takrat, kadar oseba prepogosto in v pretirani meri prilagaja svoje vedenje temu, kar misli, da »bi morala biti« ter si ne pusti vesti skladno s tem, kar »dejansko je«. To nas pripelje do tega, da se drugim ne »pokažemo«. Pokažemo le dele sebe, za katere smo preračunali, da bodo pozeli navdušenje s strani okolice, ne pokazemo pa svojih manj popolnih delov, čeprav so tudi ti del nas in so človeški. Naše vedenje tako nima osebne note in unikatnosti, zaradi katere se ločimo od drugih in zaradi katere bi bili morda drugim zanimivi.
Če smo pogosto neavtentični, lahko izgubimo svojo unikatnost, originalnost in spontanost- tisto, kar je ponavadi na ljudeh zanimivo in privlačno.
Če je naše vedenje kronično neavtentično, lahko nekega dne postanemo le medel odsev ljudi, ki jih posnemamo, ali neživa podoba idej in predstav sebe, ki smo se jih odločili igrati.
Kakšne težave prinaša NEAVTENTIČNOST?
Ne najdemo partnerja & z drugimi ne moremo navezati iskrenih stikov
Intimen in povezan odnos z drugimi je možen le, če se obe strani razkrijeta in se pokažeta takšni, kakršni v resnici sta. To pomeni, da nas bo drugi (hočeš nočeš!) kdaj videl tudi v stanju, ko nismo najboljša verzija samega sebe: morda bomo kdaj delovali brez energije, nekarizmatični, ne bomo imeli povedati nič zanimivega, in podobno. Če drugim kažemo »masko«, da smo vedno v »bleščečem« stanju, bomo privlačili ljudi, ki cenijo ali se zaljubijo v našo »masko«. Ljudi, katere bi privlačil naš dejanski karakter, ne bomo spoznali, saj je le- ta skrit.
Bettencourt and Sheldon (2001) sta v svoji študiji odkrila, da se ljudje, ki so bolj avtentični, počutijo bolj povezane z drugimi ljudmi v skupini. Študija Joseph, Warach, Goldin, Jonason, Gorman, Masroor in Lebron (2019) je pokazala, da so avtentične osebe doživljane kot bolj zabavna družba v primerjavi z osebami, ki se pretvarjajo.
V študiji avtorjev Joseph, Warach, Goldin, Jonason, Gorman, Masroor in Lebron (2019) so ugotovili, da so osebe, ki so na zmenkih z nasprotnim spolom “to, kar so” in ne igrajo, v splošnem doživljane kot bolj priljubljene kot posamezniki, ki igrajo igrice nedostopnosti (t.i. „hard to get“). Avtentični moški imajo še posebno veliko antipatijo do žensk, ki pri spoznavanju igrajo oziroma nosijo masko. Nasprotno pa imajo moški, ki imajo izrazitejše narcisistične in antisocialne poteze, rajši ženske, ki so nagnjene k neavtentičnosti oz. ki se igrajo igrice “nedostopnosti” (t.i. “hard to get”).
Iz svojih osebnih in delovnih izkušenj ugotavljam, da imajo lahko kronično neavtentični ljudje doživljenjske težave z navezovanjem stikov, predvsem partnerskih stikov, ki zahtevajo večjo mero iskrenosti in bližine. Če se ne pokažemo iskrene, takšni kot smo, bližina ne bo mogoča! Partnerja ali dobrih prijateljev (verjetno) ne bomo spoznali ali pa bodo te zveze površne in tudi kratkotrajne.
Negativno vplivamo na svojo samopodobo
Če smo že sicer nekoliko neprepričani vase, bomo z »igranjem« oziroma »pretiranim ugajanjem« drugim še bolj prilivali na ogenj nesamozavesti in občutkov neustreznosti. Vsakič, ko se navzven kažem drugačna, kot sem (bolj pametna, bolj zabavna, bolj vseveda, bolj karizmatična, ipd.), sama sebi sporočam, da v svoji naravni, neprisiljeni obliki nisem dovolj dobra, saj se mi sicer ne bi bilo treba toliko truditi in prilagajati same sebe.
Energetska izčrpanost
Konstantno prilagajanje sebe svoji predstavi idealnega sebe ali pričakovanjem okolice zahteva veliko »branja drugih«, tlačenja lastnih impulzov ter nenehnega razmišljanja o sebi, kar je lahko izredno naporno in nam pobere veliko energije.
Ljudje, ki se manj osebnostno spreminjajo v različnih življenjskih vlogah in ostajajo zvesti sebi, se na splošno boljše psihično počutijo (Roberts & Donahue, 1994).
Občutek, da nismo zares »mi« in občutek izgubljanja lastne identitete
Če smo neavtentični, lahko začnemo počasi izgubljati stik s tem, kaj v danem trenutku res mislimo, čutimo, želimo. Lahko se zgodi, da ne vemo več, kakšen je naš dejanski značaj in kakšna je naša prava identiteta. To lahko vodi v razvoj občutkov, da smo kot oseba nepomembni in »majhni« in da so drugi boljši od nas.
Depresivnost, tesnoba… krhko duševno zdravje!
Raziskovalca Neff and Harter (2002) sta izvedla študijo na vzorcu ljudi, za katere je bilo značilno, da se v partnerskih zvezah podrejajo svojemu partnerju/ partnerki in ponotranjajo vrednote svojega partnerja, svoje pa zanemarijo. Ti ljudje so pogosteje poročali o depresivnosti in imeli nižjo samopodobo. Podobno sta ugotovila tudi raziskovalca Lopez in Rice (2006), ki sta poleg tega odkrila
še, da takšni posamezniki doživljajo občutno več tesnobe in nižje zadovoljstvo s partnerskim odnosom in življenjem na splošno.
Zakaj se ljudje vedemo neavtentično?
Ker ne zaupamo, da smo dovolj dobri, takšni kot smo. To se pogosto zgodi zaradi negativnih preteklih izkušenj, kot je kritična vzgoja s strani staršev, varanje s strani partnerja, izločanje s strani prijateljev, medvrstniško nasilje, pogosti neuspehi v službi in v socialnih stikih. Zaradi naštetih izkušenj lahko skozi leta razvijemo občutek, daje z nami nekaj narobe in da smo neustrezni. V sedanjosti se zato ne zelimo več pokazati takšni kot smo, da ne bi ponovimo tvegali zavrnitve in kritike.
- Ker imamo tak zgled (pomembni bližnji so se vedli nepristno in nam s tem dajali sporočilo, da je to pot do boljših odnosov, uspeha in večje samozavesti)
- Ker smo bili v preteklosti kaznovani, če smo razmišljali z lastno glavo in sledili temu, kar mislimo, čutimo in smo v svojem značaju
- Ker menimo, da okolica ali določena skupina ljudi pričakuje določeno vedenje (npr. ženske so prijazne in nekonfliktne; ženska je najlepša, kadar se smeje; pravi moški ne čustvuje na glas; ko postaneš starejši, se začni oblačiti v bolj resna oblačila, ipd.).
- Ker se ne dovolj poznamo (nimamo izoblikovane identitete) in posledično niti ne vemo, kaj zares mislimo, čutimo, kdo zares smo (Barrett-Lennard, 1998).
Nekaj primerov neavtentičnosti pri ljudeh
Mašenje tišine:
Ljudje mi večkrat zaupajo, da v določenih situacijah govorijo zgolj zato, da ne bi izpadli neprijazni in odtujeni, v resnici pa jim ni do pogovora. Doživljajo, da je s tišino nekaj narobe. Le kaj bodo rekli drugi, če ne bom ničesar povedala in bila zgolj tiho? Sigurno me bodo imeli za »posebno«, čudaško in neprijazno. Iz tega pogosto izvira, da ljudje govorimo in kramljamo zato, ker mislimo, da moramo.
Prav tišina je včasih komunikacija bližine in povezanosti. Če je iskrena (in ni »kaznovalna« tišina), je to lahko sporočilo, da se ob drugih počutimo dovolj sprejeto in blizu, da nam ni treba krajšati časa s prisiljenimi klepeti.
Seveda pa to velja predvsem za bliznje osebne odnose. V sluzbenih in formalnih situacijah bomo tezje vedno zvesti sebi, saj te situacije od nas zahtevajo določeno mero prilagajanja ne glede na naše počutje.
Vedno smo nasmejani in dobre volje:
Konstantna potreba po tem, da bi nas drugi videli, da smo prijetni, nasmejani in pozitivno naravnani, je prisotna pri mnogih ljudeh. Občutek imam, da je to še nekoliko pogostejše pri ženskah, verjetno pa tudi moški niso izjema. Notranjo zapoved, da moramo biti vedno »fajn« prepoznamo po vedenju, ki je nenaravno dobrovoljno, in po odsotnosti drugih čustev in razpoloženj. Ljudje, ki se stalno trudijo dajati vtis prijetnosti, imajo pogosto težave z izražanjem jeze in drugih neprijetnih čustev. Bojijo se, da bodo za druge ljudi nesprejemljivi in zoprni.
Posameznikom, ki so neavtentično pozitivni, imajo lahko težave z asertivnostjo: težko rečejo “ne”, s težavo postavljajo osebne meje ali izrazijo nestrinjanje. Davek, ki ga plačamo za tako naravnanost, je lahko velika utrujenost in občutek, da ne moremo biti zares tisto, kar smo.
O t.i. »narejeni pozitivnosti« govorita tudi ameriški psihologinji in psihoterapevtki, Samara Quinter in Jamie Long. Govorita o tem, da težava nastopi takrat, kadar se silimo biti pozitivni v vseh možnih situacijah, tudi takrat, kadar bi po vsej logiki morali čutiti neprijetna čustva. Trdita, da je siljenje v pozitivnost in optimizem lahko mašilo za težave, ki jih v resnici ne znamo razrešiti. Potihem morda upamo, da bomo preko samoprepričevanja v optimizem in nasmejanost te težave nekako odpravili.
Pomembno je, da vsak od nas ozavesti, kdaj je naša dobrovoljnost iskrena ter kdaj to počnemo iz prepričanja, da bomo sicer izpadli nedosegljivi in neprijazni. Je vaša dobrovoljnost odraz iskrenih čustev ali se tako vedete zato, ker je nasmejanega človeka pač lepo videti?
To, da si kdaj dovolimo biti resni, nevtralni, morda nekoliko pusti in dolgočasni ali zgolj zamišljeno zreti v eno točko, je zdravo, saj so to naravna človeška stanja. Če si dovolimo čutiti in izražati celoten spekter čustev in razpoloženj bomo delovali bolj naravno in tudi bolj dinamično.
Delamo se, da smo zadovoljni, kadar nas v resnici nekaj moti
Sodelavka nas zbada in se nam posmehuje pred ostalimi. Pretvarjamo se, da je nismo slišali ter se še sami posmejemo na svoj račun. Potihem si zelimo, da bi se znali postaviti zase in ji kaj rekli nazaj.
Natakar v restavraciji mi prinese nekaj, česar nisem naročila. Čeprav te jedi ne maram, na pomoto ne opozorim, da ne bi izpadla naporna in zahtevna.
Rečemo »ja«, kadar mislimo »ne«
Ogromno je ljudi, ki si ne upajo reči »ne« raznim uslugam in prošnjam, čeprav jih v resnici ne zelijo ali ne zmorejo narediti. Pogosteje ko naredimo uslugo iz občutka strahu pred posledicami in ne iz iskrene volje, večja je moznost, da se bomo počutili »potisnjene« v delanje uslug in izkoriščene.
Vedno privlačni
Kadar se ljudje pretirano trudimo dajati vtis privlačnosti, lahko delujemo izredno neavtentično. V želji, da bi delovali/-le privlačno, se ljudje lahko vedemo izrazito nenaravno in pretirano izumetničeno, kar se odraža v gibih, v načinu govora in drugih vidikih delovanja.
Želja po ugajanju nasprotnemu spolu se lahko kaže tudi v tem, da posnemamo mnenja osebe, ki nam je všeč, svojih stališč pa ne razkrijemo. Lahko se začnemo ukvarjati s podobnimi hobiji, kot jih ima naša simpatija, in posnemamo njen/ njegov življenjski stil, saj tako upamo, da bomo tej osebi bolj privlačni.
S tem lahko dve osebi izgubita možnost, da drug drugemu pokažeta svoj dejanski značaj in pogled na življenje ter začutita ali sta si sploh kompatibilna. Pretirano pretvarjanje prinese tudi manj spontanosti in originalnosti, kar pa je ravno tisto, kar je pri drugih pogosto privlačno in zanimivo.
Koraki do večje avtentičnosti…
1)
Prvi korak je to, da se začnete zavedati lastne neavtentičnosti. Poskušajte se zavedati trenutka, ko začnete samega sebe “prilagajati”.
Opazujte, v katerih situacijah in ob katerih ljudeh se vam to dogaja.
Glede katerega dela sebe ste najbolj neavtentični? Kateri del sebe najtezje pokazete?
Avtentično vedenje lahko razvijete z malo samoopazovanja in ozaveščanja. Bolj kot se bomo svoje neavtentičnosti zavedali, bolj nas bo začela motiti/ bolj bomo kritični do nje, kar bo prispevalo k spremembi naše naravnanosti.
2)
Spomnite se situacij iz prve točke (zgoraj), ko ste bili neavtentični. Kakšne bi bile po vašem mnenju posledice, če bi se v teh situacijah vedli drugače- avtentično in skladni s samimi sabo? Bi vas ljudje zapustili, bi morda izgubili službo, bi se komu prizamerili, ipd.?
Presodite, kako realne se vam zdijo te posledice. Je možno, da so te posledice v vaši predstavi precej hujše od tega, kar bi se realno možno zgodilo?
Ali se spomnite kakšne situacije iz preteklosti, ko ste bili avtentični, in se je vse dobro izteklo? Kako bi lahko to izkušnjo uporabili v sedanji situaciji?
3)
S kakšnimi ljudmi ste obdani? V kolikšnimi meri vaši bliznji sprejemajo vaš značaj, stališča, potrebe in vse ostalo, kar je vaše? Vas ljudje večkrat poskušajo »popravljati« ter vam na subtilen način sporočajo, da takšni niste v redu?
Smiselno je, da se družite z osebami, ki so tolerantne in odprte do morebitnim osebnostnih razlik, ki obstajajo med vami. Zelo težko boste avtentični, če vam ljudje okoli vas stalno sporočajo, da ste neustrezni, ker mislite ali čutite na način, ki je vaš.
Zelo verjetno je, da bo za spremembo v smeri večje avtentičnosti potrebno nekaj volje in časa.
Rezultati bodo morda nekaj najlepšega, kar boste dosegli v procesu dela na sebi. Upati se pokazati, takšni kot smo, tudi v trenutkih ko smo ranljivi in ne na višku svojih moči, je veliko darilo samemu sebi in odskočna deska do bolj povezanega in spontanega življenja!
Več o (ne)avtentičnosti lahko izveste na predavanju/ delavnici, ki jo izvajam na to temo. Če vas delavnica zanima, mi pošljite e-mail sporočilo na naslov info@manca-jarc.com in obvestila vas bom, ko bo delavnica spet na sporedu.
Viri:
Gino F., Kouchaki M., Galinsky A. D. (20159. The Moral Virtue of Authenticity: How Inauthenticity
Produces Feelings of Immorality and Impurity. Sage Journals, 26 (7), 983-996.
https://doi.org/10.1177/0956797615575277
McKay M., Davis M. in Fanning P. (2009). Messages: The Communication Skills Book. Oakland,
California: New Harbinger Publications.
Povezava do spletne strani avtoric Samara Quinter in Jamie Long, ki govorita o TOKSIČNI
POZITIVNOSTI :
041 967 340